Panični napadi se redko pojavijo sami od sebe.
Panični napad je v veliki meri telesni odziv – ne psihološka šibkost.
Cilj ni le obvladovati napada ali ga med trajanjem umiriti.
Panični napadi se redko pojavijo sami od sebe.
Najpogosteje so del širše slike – tesnobe, dolgotrajnega stresa ali začetka depresije.
Telo preklopi v stanje življenske ogroženosti, čeprav realne nevarnosti ni.
Strah pred naslednjim napadom lahko sčasoma postane bolj obremenjujoč kot sam napad.
Pri nekaterih se razvije panična motnja – stanje, kjer se življenje začne prilagajati strahu.
Izogibanje vožnji, trgovinam, dvigalom ali celo odhodu od doma ni redkost.
Telo si zapomni okoliščine, kjer se je napad zgodil, in jih začne povezovati z nevarnostjo.
Sčasoma postane že sama možnost aktivacije dovolj, da sproži odziv.
Panični napad je v veliki meri telesni odziv – ne psihološka šibkost.
Najprej pride do nenadne aktivacije živčnega sistema.
Srčni utrip se pospeši. Dihanje postane plitvo. Mišice se napnejo.
Šele nato um zazna, kaj se dogaja, in skuša situacijo razložiti.
Telo se aktivira → um zazna izgubo nadzora → strah poveča napetost → napetost se še okrepi
Zato se pojavi občutek, kot da napad raste sam od sebe.
Reakcija se začne v telesu, še preden jo razum sploh lahko razloži.
Cilj ni le obvladovati napada ali ga med trajanjem umiriti.
Dolgotrajno potlačevanje stresa ali čustev poveča notranjo napetost sistema, zato tehnike dihanja ali preusmerjanje misli večinoma ne pomagajo.
Naš fokus je stabilizacija in postopna regulacija živčnega sistema.
Ko živčni sistem ni več v stanju stalne pripravljenosti, izgubi potrebo po ustvarjanju paničnih napadov.
Panični napad ni problem sam po sebi.
Je posledica sistema, ki je predolgo ostal v stanju zaščite.
In dokler telo ne dobi nove izkušnje varnosti, se zanka ponavlja.
Ni se vam treba navaditi živeti s tem.
Čas je, da izberete sebe.
*Terapija ni zamenjava za medicinsko pomoč.
