Travma je globok telesno-čustveni odziv na izkušnjo, ki je bila za posameznika preplavljajoča, nevarna ali čustveno ogrožajoča.

Najpogosteje jo povezujemo z dogodki, kot so:

• fizična ali psihična zloraba
• izguba bližnje osebe
• nepričakovana zdravstvena diagnoza

Pri mnogih se začne že v otroštvu — v okolju brez dovolj varnosti, stabilnosti ali čustvene podpore.
Dolgotrajna kritika, zanemarjanje ali čustvena odsotnost lahko pustijo enako globoke sledi kot enkraten šok.

Otrok nima besed, razlage ali možnosti umika.
Zato se telo prilagodi. Travma se zato ne kaže samo kot spomin, temveč kot sprememba v delovanju živčnega sistema, ki lahko traja leta.

Travmatična izkušnja se pogosto ne poveže v smiselno celoto. Ostane razdrobljena — kot občutki, napetosti in odzivi.

Najgloblja travma pogosto ni tista, ki se je spomnimo, ampak tista, ki je postala del našega živčnega sistema.

Če izkušnje ni bilo mogoče varno predelati, se odziv ne sprosti v celoti. Ostane v telesu.

Temu pravimo telesni spomin — nevrološki zapis v živčnem sistemu. Telo si zapomni občutek ogroženosti, napetosti ali nemoči.

Zato se kasneje lahko zgodi:

• da situacije sprožijo pretirano močan odziv
• da se telo napne brez jasnega razloga
• da se pojavijo panični napadi ali kronična tesnoba
• da se ponavljajo isti vzorci
• da pride do psihosomatskih težav

To ni zato, ker ne razumete. To je zato, ker telo še vedno reagira. Najmočnejše so pogosto tiste travme, ki jih ne prepoznamo. Ne kot zgodba — kot vzorec, ki ga živimo.

Travme iz otroštva pogosto nimajo jasne zgodbe. Ni nujno, da je bil dogodek dramatičen. Dovolj je občutek nemoči ali osamljenosti. Ker tega otrok ne more razrešiti, telo ustvari prilagoditev.

Kasneje se to lahko kaže kot:

• potreba po kontroli
• pretirano prilagajanje
• strah pred zavrnitvijo
• težave z mejami
• notranja praznina

In ker tega ne prepoznamo kot travmo, skušamo reševati z voljo ali razumevanjem.

Naša specializacija je delo z zavednimi, nezavednimi in telesno shranjenimi travmami.

Ne ostajamo le pri zgodbi. Delamo tam, kjer je izvor.

Travma, ki se zapiše kot telesni spomin, ne moremo predelati samo z razumevanjem.

Razreši se, ko telo ne potrebuje več zaščitnega vzorca.