Pri izgorelosti telo in živčni sistem dlje časa delujeta nad svojimi zmožnostmi.

Najpogostejši vzrok ni fizični napor, temveč dolgotrajna psihična preobremenitev, ki postopno vpliva na regulacijo stresa, energije in regeneracije.

Izgorelost se običajno razvija postopno in poteka skozi več stopenj.

V začetnih fazah posameznik pogosto še ohranja vsakodnevno funkcionalnost, zato stanje ostane neprepoznano.

Simptomi se lahko kažejo tako psihično kot telesno.

Raziskave kažejo, da danes velik delež delovno aktivnih ljudi poroča o znakih izgorelosti ali povečanem tveganju zanjo.

Ko organizem dlje časa ne zmore držati tempa, začne postopno prehajati iz stanja stalne pripravljenosti v stanje izčrpanosti.

Pri izgorelosti gre v prvi fazi za kronično utrujenost.

Če takšno stanje traja dlje časa, se pogosto pojavijo tudi fizične bolečine (fibromialgija), tesnoba, nihanja razpoloženja ali občutek odtujenosti od sebe.

Sistem izgubi sposobnost, da bi se po obremenitvi zares umiril in obnovil.

• energija čez dan niha ali hitro pade
• spanec ne prinese občutka pravega počitka
• telo ostaja zakrčeno ali nemirno tudi v mirovanju
• manjši stres sproži pretiran odziv ali občutek preplavljenosti
• zmanjša se občutek notranjega zagona in jasnosti

To ni znak šibkosti ali pomanjkanja volje.

Gre za zaščitni odziv organizma, ki skuša zmanjšati porabo energije, ker je bil predolgo preobremenjen.

Zato pri izgorelosti pogosto ni dovolj le več počitka ali boljša organizacija časa.

Živčni sistem potrebuje postopno stabilizacijo, da lahko ponovno vzpostavi občutek varnosti in obnovi energijo.

Pri izgorelosti se ne osredotočamo samo na simptome utrujenosti.

Naš cilj je zmanjšati kronično aktivacijo sistema in podpreti postopno obnovo telesne energije.

Cilj ni le kratkotrajno olajšanje.

Cilj je zmanjšati potrebo organizma po stanju izčrpanosti in ponovno vzpostaviti bolj trajno ravnovesje.